»Preventivno grem vedno v najbližji zdravstveni dom po injekcijo, če pa se odpravim na nedostopne lokacije, nesem s sabo prvo pomoč za alergike.«

»Piči me več deset, včasih tudi več sto čebel dnevno in v bistvu smo proti pikom odporni. Imamo bolečine, vendar oteklin skoraj ni. Vendar stroka tu vedno opozarja, da nikoli ne vemo – da mogoče pri tisočem, desettisočem ali stotisočem piku čebelar utrpi alergijsko reakcijo in pride žal do najhujšega.«

»Najhujše reakcije nastanejo v nekaj minutah, v roku desetih minut pa tak človek potrebuje adrenalin.«

»Tisti, ki imajo najtežje reakcije, imajo v velikem deležu spremenjeno genetsko ozadje.«

»To je zelo velika skupina, na katero smo zdaj posebej pozorni. Ti pacienti so bolj ogroženi za naslednje reakcije in vemo, da je tudi zdravljenje manj uspešno. Zato jih zdaj zdravimo drugače, potrebujejo dosmrtno imunoterapijo in kljub temu morajo še vedno s seboj nositi avtoinjektor z adrenalinom.«

»Če je čebelar alergičen na čebelji strup, velja zanj enako za vse druge – da ima pri sebi prvo pomoč, ki jo predpiše stroka.«

»Pogosto vidim paciente, ki mislijo, da imajo hudo alergijo, pa v resnici niso alergični ali pa je alergija le blaga. Tem so morda po nepotrebnem predpisali adrenalinske injekcije ali pa so na zelo omejujoči dieti, pri kateri se izogibajo celo najmanjšim sledem domnevnega krivca.«

»Če nas po čebeljem piku začne dušiti, takoj pokličemo zdravniško pomoč.«

»To je močna vitaminska injekcija.«